Pohištvo po meri otrok

Razstava v Bologni in knjiga o zgodovini opreme za najmlajše Prikaz preoblikovanja otroštva v modernem svetu

Navdih je prišel s severa, z naprednega in industrializiranega dela Evrope, ki je bil bolj potrošniško usmerjen in je vplival na tisti del italijanskega meščanstva, ki je želel biti v koraku s časom. Otroštvo so poslej obravnavali kot posebno starostno obdobje z določenimi potrebami in izkustvom ter posebej oblikovanim prostorom. Pravkar izšla knjiga in razstava, ki bo v bolonjskem arheološkem muzeju na ogled do 8. junija, odkrivata to očarljivo in doslej zapostavljeno pohištvo.

Večina razstavljenega italijanskega otroškega pohištva med letoma 1870 in 1970 je iz zasebne zbirke starinarja in kuratorja . Odkrival ga je povsem naključno po starih hišah in skladiščih. Razstavo dobro dopolnjuje knjiga Po meri otroka , soavtorice razstave in strokovnjakinje za uporabno umetnost ter dekoracijo 20. stoletja.

Na začetku se predstavlja Thonet, eden najbolj prestižnih izdelovalcev pohištva fin de siècla z Dunaja, ki je s svojimi dragimi mizami, predalniki, gugalniki in stoli umetniško opremil hiše in ateljeje pripadnikov višjih meščanskih slojev in hitro polnil prostore v vseh elegantnih stanovanjih po Evropi. Konec sedemdesetih let 19. stoletja je podjetje zmanjšalo proizvodnjo pohištva za odrasle in predstavilo ljubko novost – pohištvo za otroke, s katerim je malček nove dobe postal gospodar svojega prostora. V katalogih tistega časa je predstavljena ponudba od malih naslanjačev, divanov in stolov do mizic za igranje in delo. Italijanski tekmeci so hitro sledili Thonetu, saj je bilo pohištvo za otroke privlačno in postalo predvsem statusni simbol za nove meščane združene Italije. Že 1906. so Italijani na Expu v Milanu predstavili svoj značilni manj strogi slog. Majhne kose pohištva v beli barvi, poslikane z rožicami, sadjem in razigranimi figuricami, so spremljale še čipke in posteljnina.

Toda pravljično kraljestvo otroškega pohištva se je v 20. stoletju spremenilo: nastajala je predvsem oprema, posebej oblikovana za šole in internate. Za otroke svojih znancev in prijateljev pa je veliko umetnikov, od Balla do Rubina, risalo notranjo opremo, ki je bila nekaj med pohištvom, igračami in umetniškimi stvaritvami. Z industrijskim oblikovanjem, serijsko proizvodnjo in uporabo novih materialov, od kovine do plastike, je pohištvo sčasoma postalo dostopno tudi širšim množicam. Razstava v Bologni ni samo prikaz neraziskanega poglavja uporabnih umetnosti, temveč tudi košček zgodovine italijanskega okusa in predvsem preoblikovanja otroštva v modernem svetu, je še zapisal Corriere della Sera.